Stvari, ki jih preboliš.

Pa jih v bistvu ne, le potlačiš jih, skriješ nekje globoko v sebi, da je lažje živeti z njimi. Oziroma mimo njih. In te potem naenkrat zadanejo, ko najmanj pričakuješ, ko te nekaj popolnoma nepričakovanega spomni na njih in te bolečina zadane z vso težo. Kot je mene danes. Ko sem se vračala domov iz trgovine in čakala na semaforju. In sem se naenkrat zavedla, da sedim v avtu in jokam, da skozi solze komaj še vidim semafor.

Včasih res ne vem ali je bolje stvari potlačiti ali se soočati z njimi. Z nekaterimi se preprosto ne morem soočiti, ker se bojim, da me bodo živo razjedle. In naredim karkoli, da pozabim, da vsaj za nekaj časa izginejo iz mojih misli, da se vsaj nekaj juter zbudim brez strahu. In brezupa. In občutka, da je vsega konec.

~ od V na oktober 13, 2008.