Potovalna mrzlica

Me grabi, spet. Nekam bi šla, kamorkoli. Čeprav sem pravzaprav komaj dobro nazaj, ravnokar sem šele spraznila nahrbtnik in pometala obleke v pranje. In v torek spet odhajam. A se mi teh nekaj dni vmes, slab teden pravzaprav, zdi čisto preveč. In vsaka sekunda sedenja doma mi je odveč. Ker me tam zunaj čaka toliko več.

In čeprav sem javno razglasila, da se ne grem več teh maratonskih potovanj, najbolj budget variant, pri katerih presedim 16 ur skupaj na vlaku in pridem domov kot cunja, na koncu najbolj pogrešam ravno ta občutek. Zgubljati se po ogromnih železniških postajah, zamujanje vlakov, iskanje Ryanair letališč, ki so skrita nekje bogu za hrbtom … Ko te vedno ali zebe ali ti je nepopisno vroče, s sabo vlačiš neverjetno kilažo, na koncu pa tako ali tako ugotoviš, da je najpomembnejše ostalo doma. Pa smo do sedaj še vedno vse nadomestili. Kot pravi moja mama, če imaš denar, potni list in zobno krtačko je ok, vse ostalo se da kupit. Potnega lista skorajda ne rabim več, zobno krtačko redno pozabim doma  in potem v prvi trgovini kupim novo, denarja pa tako ali tako nimam

Komaj čakam, da spet grem. Vsakič bolj. In vedno bolj cenim tisti občutek svobode, ki ga imam, ko sem sama na poti, in je samo od mene odvisno kako se bo končalo.

~ od V na oktober 12, 2008.