Se mi zdi, da bom mal zbolela …

Ah ja … je bil že čas Se mi dogaja v približno rednih presledkih, da me zagrabi kak prehlad, čisto neodvisno od letnega časa seveda. In se začne že zjutraj, da se komaj poberem iz postelje, nadaljuje v dopoldan, ko se počutim čisto brez energije in se samo presedam naokrog kot cunja. Ampak takrat mi ponavadi še ne klikne in vse skupaj krivim na “tak dan je” … blond pač Ampak potem, proti večeru, ko se izžetosti ponavadi pridruži še bolečina v sklepih in tisti čuden topel občutek v očeh, ko je glava nekako hecno lahka in neznosno zaspana … takrat se potem uradno proglasim za “bolano”.

In lagala bi, če bi rekla, da ni delček mene vsaj malo vesel zaradi tega. Ker to pomeni, da imam izgovor, da za tri dni zlezem v posteljo in ne delam nič drugega kot da smrkam, goltam lekadole in malce gledam TV. Ne preveč seveda, da se ne utrudim. Da lahko vsaj za kak dan ali dva odložim vse, da lahko spustim vse stvari, s katerimi žongliram vsak dan in jih pustim, da padejo. Brez da bi me tako zelo skrbelo kaj se bo zgodilo z njimi. Brez da bi imela slabo vest.

Edini problem je, da vem, da me bodo počakale. Ne morem več prositi mame, da mi napiše opravičilo za učiteljico, ki bo uredilo vse. Zdaj moram sama pospraviti za seboj.

~ od V na september 18, 2008.