Nedelja zvečer

Meni absolutno najmanj ljubi del tedna. Ko se vse stvari, ki sem jih v petek popoldan preložila na naslednji teden, ki se je takrat zdel še tako daleč, počasi spet prikradejo v moje misli, kot da bi me vsakih nekaj minut rahlo dregnile pod rebra med tem ko skušam uživati še zadnje ure brezskrbnega vikenda.

In bolj ko razmišljam o vsem, kar me čaka jutri zjutraj, bolj kot se živciram zaradi prihajajočega ponedeljka, kupa obveznosti, tečnega šefa in deževnega dne, bolj vztrajno odrivam misel, da je mogoče pa res že čas, da se naučim stvari delati pravočasno. Mogoče.

Po drugi strani pa za nič ne bi zamenjala preplesane petkove noči z mojiti in trači minulega poletja, nočnih mms-ov tistim, ki jih ni bilo z nami, in zgodnje popoldanskega prebujanja. Poznega zajtrka, kave z aspirinom, ki je umirila razbijanje v glavi in celodnevnega poležavanja na kavču, v pižami in nabijanja facebook komentarjev na fotke prejšnje noči. In obujanja spominov, ki so se nam nekje med nočjo in jutrom nekam izmuznili

Red zna biti zelo uporabna stvar, točnost tudi, in vedno občudujem ljudi, ki uspejo vse opraviti pravočasno in potem v miru, brez slabe vesti in stresa, uživati v svojem frej času, ki je res frej. In vsakič, ko sredi noči urejam stvari, ki bi jih morala dokončati že pred kakim tednom ali dvema, ko se mi oči že zapirajo, ko si želim samo še spati, pa moram napisati še nekaj strani, spakirati vse za naslednji dan in si umiti lase, si zaželim, da bi bila ena tistih, ki so vse te stvari že opravili, ki v nedeljo ob sedmih zvečer sedijo pred tv-jem, s sveže umitimi lasmi gledajo 24ur in v miru pričakujejo naslednji teden.

Nikoli ne bom taka, čeprav si bom morda vedno potihem želela. Ampak po drugi strani bi mi bilo pa verjetno malo dolgčas. Delat vse v zadnjem trenutku zna biti zelo adrenalinsko

~ od V na september 14, 2008.