Že včeraj zvečer me je zagrabil sindrom ponedeljkovega jutra in mi je šlo že vnaprej vse na živce. In potem se je vse začelo kot sem pričakovala. Jutranji sestanek v službi je bil odpovedan (še dobro, da sem to potihem slutila in me je obvestilo doseglo še v postelji), potem pa sem se ob misli na jutrišnji izpit ob neki spodobni uri, vsaj za moje razmere, le zvlekla iz postelje.
Ampak ker je bil ponedeljek in ker ni šans, da se bom kar takoj usedla za knige, sem šla lepo po vrsti. Najprej ogromna skodelica črnega čaja, maili, super pomembne novice na Facebooku (in ja, malo sem zasvojena s Facebookom 
), počasen zajtrk, Diagnoza: umor, ki je bila ravno na TV-ju in minila je prva ura. Še en pregled vseh zgoraj naštetih komunikacijskih sredstev, par poslanih sms-ov, ponoven pregled volilnih rezultatov (da se ni kaj spremenilo v zadnjih desetih urah!) in zdelo se mi je, da je nujno čas za še en čaj. Ta veliko dozo, seveda.
Zadeva se je končala tako, da sem po četrti skodelici ugotovila, da bi, tudi če bi bila močno motivirana, zelo težko naredila karkoli koristnega za svoj izpit. Ker mi je butalo v glavi, zdelo se mi je, da mi jo bo kar razgnalo, v žilah mi sunkovito utripala kri in tresla sem se po celem telesu.
Po nekaj urah umirjanja se zdaj počasi spet spravljam k učenju. Ampak moram priznat, da se počutim malo zmatrano, kot da bi rabila še en čaj Ali pa mogoče kavo ….
Posted in vsakdan
Značke: facebook, izpit, kava, mail, ponedeljek, služba, sms, učenje, volitve, črni čaj
